Ko sem se decembra prijavila na izmenjavo in februarja izvedela, da sem sprejeta v Porto, drugo največje mesto na Portugalskem, sem bila totalno navdušena. Štiri mesece uživanja ob morju, brez snega, spoznavanje novih ljudi in nove kulture. Sicer študiram novinarstvo, ampak sem si izbrala predvsem predmete s področja marketinga, oglaševanja in odnosov z javnostmi. Porto je bila moja prva izbira, saj je bilo na seznamu napisano, da so predavanja v angleščini. Uf, kako sem se zmotila. Že marca, ko sem dobila potrditveno pismo je v mailu pisalo, da bodo moja predavanja v portugalščini. A to me še vedno ni ustavilo.
Ob vseh dejavnostih, faksu in službi sem pred poletjem na izmenjavo skorajda pozabila. A vedno bolj ko se je približeval september, vedno manj sem bila navdušena nad odhodom v tujino, ampak še vedno so bila moja pričakovanja visoka in sem se veselila vseh stvari, ki jih bom lahko tam počela.
A realnost me je zadela prehitro, saj je Portugalska daleč od tega, kar sem pričakovala. Dejavnosti? Projekti? Ne, žal se ne moreš priključiti, če ne znaš jezika. Na vsak mail in vsako prošnjo za prakso, dejavnosti in projekte, sem dobila enak odgovor: ne znaš portugalsko, kar pomeni, da ne moreš sodelovati. Predavanja? Vse v portugalščini, mogoče se nekje vmes najde kakšen profesor, ki ti kakšno stvar razloži v angleščini, po večini pa mi niti ne znajo povedati, kaj točno moram narediti, da bom naredila predmet. Življenje? Počasno, sproščeno, brez sekiranja. Na vsako stvar čakaš vsaj nekaj dni, lahko tudi nekaj tednov, kar je zame nerealno, saj sem navajena, da se stvari speljejo hitro.
Življenje se je zame ustavilo. Nič več sestankov vsak dan, adrenalina, ko spelješ projekt do konca, nobenih stvari, ki bi se jih dejansko veselila. Ljudje na Portugalskem imajo popolnoma drugačen način življenja kot mi in večini se to zdi fantastično, saj jim to pomeni čas za stalno žuranje, poležavanje na plaži in uživanje v življenju. Ne meni. Sama sem srečna, ko se lahko zaposlim, ko imam vsak dan vsaj eno stvar, ki me veseli. Tukaj je žal nisem našla. Če me kdo vpraša, kaj točno sem odnesla od Portugalske, so moj odgovor tri stvari: hojo čez cesto pri rdeči luči, zamujanje na vsako stvar vsaj petnajst minut do pol ure in lenobo.
Pa da ne bom samo negativna, ta izmenjava ima tudi nekaj svetlih točk. Prva je zagotovo ta, da je že skoraj začetek decembra in da je povprečna dnevna temperatura 15°C, na appu za vreme pa mi kaže, da bomo naslednjih 10 dni imeli sonce. Odlično je tudi to, da je večina stvari (razen uvožene hrane in pijače) bistveno cenejša, kar pomeni, da mi vsaj ni treba preveč skrbeti za kaj zapravim denar. Tretja in najboljša točka pa je, da sem v dveh mesecih in pol postala še bolj samostojna in odločena, da se bom v kratkem preselila na svoje. Najboljši občutek, ki ga imam tukaj, je zagotovo ta, da sama skrbim zase, ne odgovarjam nikomur in sem za vse popolnoma odgovorna sama. To pa je tisto kar najbolj cenim.
Ne obžalujem, da sem se prijavila na izmenjavo, ker vem, da bi čez deset let obžalovala, če ne bi šla. Najverjetneje bi samo morala najti drugo državo, kjer je pač normalno, da si cel teden zapolniš z milijon stvarmi, ne veš kje se te drži glava in je angleščina jezik večine prebivalstva. Mogoče mi tudi to še uspe enkrat v prihodnosti.