Sem študentka Tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi, ŠS PRSS-jevka in že dobra dva meseca živim v Švici. Tu opravljam polletno študijsko izmenjavo na univerzi v Fribourgu. Moja izkušnja ni tipična Erasmus izkušnja – je pa tipična švicarska.
Pred odhodom na izmenjavo me je veliko ljudi spraševalo, kam odhajam, in vedno sem bila deležna začudenih pogledov, ko sem omenila, da v Fribourg. »Zakaj pa Švica?« je bilo vprašanje, na katerega sem odgovarjala skoraj vsakodnevno. »Ne vem, všeč mi je,« se je po navadi glasil odgovor. Seveda je k izbiri destinacije pripomoglo tudi dejstvo, da sem lahko tako bližje sestri, ki si že vrsto let služi kruh kot pravnica v tej čudoviti deželi, in to, da sem se v nekaj letih obiskovanja Švice kar malce navadila tamkajšnjega načina življenja. Zanimal pa me je seveda tudi študij. Univerza v Fribourgu je edina dvojezična univerza v Evropi in je zelo priznana tudi v svetovnem merilu. Ko sem vsa ta dejstva zbrala skupaj, sem se raje vprašala: »Zakaj pa ne Švica?«
Moja gostujoča podalpska deželica namreč ni ena izmed bolj popularnih držav za Erasmus izmenjavo, saj so cene visoke, podnebje hladno, ljudje zaprti … Pa je vse to res? V teh dveh mesecih sem doživela že ogromno in kar hitro se privajam na kulturne razlike, ki pa pravzaprav niti niso tako velike. Najbolj me je presenetilo to, da na faksu po vsakem končanem predavanju ali predstavitvi trkajo po mizah kot znak odobravanja. In spijejo na hektolitre mineralne vode. Ampak to je bolj kot ne to od kulturnega šoka; še zavedamo se ne, kako smo si pravzaprav podobni. Slovenci Švicarje dostikrat kujejo/mo v zvezde, o njih pa po vsej Evropi, če ne tudi po svetu, kroži kar nekaj stereotipov. Izbrala sem tri, po mojem mnenju najpogostejše, ki jih bom poskusila zavreči ali potrditi – kot to počneta Jamie in Adam v seriji Mythbusters.
Torej, trije stereotipi o Švici:
- Švicarji so zaprti
Živim v študentskem domu, ki je primarno namenjen švicarskim študentom in imam tako vsakodnevne stike s »pravim« tukajšnjim življenjem, brez »Erasmusovega mehurčka«. Moje dosedanje izkušnje s Švicarji so bile več kot prijetne – če kdo ne govori angleško, se potrudi z mano pogovarjati v čim osnovnejši francoščini ali nemščini brez švicarskega naglasa. Ljudje so izjemno prilagodljivi in pripravljeni pomagat. Z veseljem delijo tudi nasvete za potovanja v bližnja mesta, saj so zelo ponosni na svojo podalpsko državico.
Se pa še vedno včasih zgodi, da kdo misli, da prihajam iz Češke/Slovaške/Srbije/Jugoslavije. Geografija in poznavanje Slovenije kot samostojne države je nekaterim pač še vedno španska vas.
- Švicarji so vedno točni in natančni
V veliki meri so Švicarji izjemno točni. Ko se s prijatelji dogovorimo, da se v baru dobimo ob 22.30, to pomeni, da smo ob 22.28 vsi tam, kar mi je izredno všeč! Že od nekdaj namreč sovražim zamujanje. In ni mi všeč, da sem se v zadnjih treh letih študija nalezla zamujanja od svojih prijateljev. Ker so vsi drugi vedno zamujali, sem se pač naveličala čakati. Ampak tu sem hitro padla nazaj v svoje tirnice.
Čeprav so švicarske železnice neprimerljivo bolj točne od slovenskih, se tudi tu zaradi nepredvidljivih okoliščin kdaj pa kdaj zgodi, da kakšen vlak zamudi. Takrat se po zvočnikih sliši iskreno opravičilo strojevodje za zamudo. Ker je točnost tako visoko cenjena in pričakovana, so ljudje na vlaku izjemno nejevoljni že ob dvominutni zamudi. Jaz pa samo skomignem z rameni, pomislim na 20-in-več-minutne zamude slovenskih železnic in se nasmehnem.
- Švica je draga
Je, priznam. Ampak je vse velikokrat odvisno od tega, kje si in kako si iznajdljiv. Bonov tukaj ni in tudi študentski popusti niso preveč prijazni denarnici, zato sem se morala naučiti kuhati. Vse, kar sem do sedaj skuhala, sem tudi pojedla, požarni alarm pa se (še) ni sprožil. *ponosna*
Prav tako si lahko iznajdljiv pri sicer izjemno dragem javnem prevozu. Če vnaprej plačaš malo več za kartico, imaš kasneje z njo polovični popust na ves javni prevoz. Če si mlajši od 24 let, pa lahko nekaj doplačaš in imaš med 19.00 in 5.00 vse prevoze zastonj. Pride prav. Namesto, da greš na kavo v Starbucks, lahko prijateljico povabiš domov in prihraniš 6-15 frankov. Torej se da.
Seveda je stereotipov o tej ljubki državi še ogromno. Že samo znotraj države določenim območjem stereotipi ne uidejo. Tako, kot jih imamo mi za Gorenjce, Dolenjce ipd., jih imajo Švicarji za prebivalce kantonov Zürich, Uri, Ženeva in drugih. Saj pravim, niti si nismo tako zelo različni.
Čeprav moja izkušnja ni tipična Erasmovska, je bila (in je še vedno) eden najboljših korakov v mojem življenju in zagotovo si želim tudi v prihodnosti stopati v tej smeri.