Odkar sem se preselila iz Novega mesta in začela študirati v Ljubljani, sem vedela, da si želim nekaj več – izkusiti tudi življenje v tujini. In seveda je bila Erasmus izmenjava odlična priložnost za tovrstno izkušnjo. Ko sem se prijavljala na izmenjavo, sem seveda stala pred pomembno odločitvijo, kam naj sploh grem. Nisem točno vedela, kam si želim, sem pa imela nekaj kriterijev. Želela sem nekam v tujino, kjer bom lahko predavanja poslušala v angleščini
ter nekam, kjer bom lahko normalno živela in ne bom potrebovala gledati na vsak cent. Zaradi teh dveh omejitev je odpadlo kar nekaj držav, prav tako pa jih je en kup ostalo. Vendar me je kljub temu nekaj vleklo v Prago, saj tam še nisem bila, po slikah sodeč je bilo mesto prijetno in imela sem občutek, da se bom počutila kot doma. Tako sem se, kljub komentarjem »a tja greš samo žurat?«, »dobro, da maš rada pivo, ker je ceneje kot voda« in »ti greš pa res samo uživat, kdo bo pa kaj študiral?«, prijavila v Prago in kmalu se je izkazalo, da se bom v septembru res selila tja.
Pred selitvijo je bilo seveda potrebno ugotoviti, kje v Pragi bom živela. Mnenja so bila deljena, nekateri so mi pod nujno svetovali študentski dom, drugi pa so mi ga strogo odsvetovali in menili, da je edina prava odločitev zasebno stanovanje. Vendar pa so bile cene stanovanj, kljub temu da »je Češka tko ful ful poceni«, vrtoglave, lastniki tistih, dokaj “ugodni ” stanovanj niso bili odzivni, rok za prijavo v študentski dom pa se je približeval z neizmerno hitrostjo. In ker se nekako nisem mogla sprijazniti z idejo, da bom živela pod Karlovim mostom, sem se zadnji možni dan prijavila v študentski dom in se sprijaznila s svojo usodo. Zdelo se mi je, da pričakujem najhujše in da se bom nekako navadila. In nekako je
bilo vse po pričakovanjih – študentski dom je bil v najhujšem možnem stanju, vendar sem se kaj hitro navadila. Skupna kopalnica, s tuši brez pregrad in zaves ter stranišči, katerih vrata se niso ali zapirala ali zaklepala in skupna kuhinja, ki je bila čista le pet minut po prihodu čistilke, so postali moj vsakdan. Zelo kmalu sem se na slabe razmere navadila in ugotovila, da je bil študentski dom pravilna in najboljša izbira, kar sem jih lahko naredila.
Življenje v domu mi je ponudilo toliko novih izkušenj in dogodivščin – predvsem pa ljudi, ki jim bom vedno lahko rekla druga družina. V domu sem namreč spoznala ogromno zanimivih ljudi, ki so v mojem življenju postali stalnica in brez katerih si težko prestavljam svoje življenje. Ko si nekje popolnoma sam, in so tvoji prijatelji ter družina tako daleč stran, spleteš še trdnejše vezi, kot bi jih sicer. Nova poznanstva se kaj hitro spremenijo v trdna prijateljstva
in še hitreje v občutek domačnosti. Skupaj smo doživeli ogromno lepih in včasih tudi nekaj slabih stvari, ki jih bomo za vedno imeli v spominu. Tudi zdaj, ko sem že nazaj in je med nami ogromno kilometrov, se slišimo bolj pogosto, kot sem si predstavljala, da se bomo kadarkoli uspeli.
In pa Praga, moj tretji dom … Je res, da je pivo skoraj cenejše kot voda in da smo ga popili kar nekaj, vendar pa je to čudovito mesto vse več kot le to. Kot prvo se je izkazalo, da sploh ni tako zelo poceni, ker je mesto izredno turistično in so cene določenih stvari celo višje kot v Sloveniji. Vendar pa, to ni bilo pomembno. Pomembno je bilo to, da sem se v to mesto popolnoma zaljubila – Praga me je prepričala s svojo arhitekturo, čudovitimi muzeji in
občudovanja vrednim javnim prevozom ter parki in naravo nasploh. Stotič sem lahko šla po isti ulici v starem mestnem jedru in vedno znova me je navdušilo nekaj novega, česar prej nisem opazila. Prav tako sem imela neizmerno srečo, da mi je Charles University, moja univerza gostiteljica, omogočila toliko obštudijskih dejavnosti, kot mi jih je – od brezplačnih izletov po Češki, do udeležbe baletov in oper za pičla dva evra. V Pragi sem ugotovila, kako zelo rada imam večere ob tortici in čaju (saj smo študentje, ampak Erasmus ni nujno samo za žurke vsak dan) ter na drugi strani, kako rada grem ven s pravo družbo, kjer ni pomembna glasba in klub kot tak, temveč osebe, s katerimi si zunaj. Imela sem priložnost, da sem res spoznala samo sebe ter drugačne od mene, ki so mi pomagali, da sem se še bolj razvila. Vsekakor pa sem ugotovila, da tudi sama univerza, na kateri sem imela priložnost študirati, ni tako brezveze kot se morda zdi – je zelo kvalitetna in priznana tudi v tujini, kar lahko potrdim z izkušnjo, ko je moj “Charles University hoodie” prepoznal Britanec srednjih let v hostlu sredi Avstrije in mi pohvalil kvaliteto univerze. Komaj že čakam, da se vrnem v Prago
in raziščem še več kotičkov tega čudovitega mesta, katerih v zadnjih petih mesecih nisem uspela odkriti.
Praga in Erasmus izmenjava sta presegli vsa pričakovanja in mi dali marsikaj – ogromno čudovitih spominov, neprecenljivo izkušnjo, nove priložnosti, predvsem pa željo po še več podobnih izkušnjah. Edino vprašanje, ki mi je ostalo, je: »Kam pa naslednjič?«
