Kyllä täällä tarkenee ali mraz ti ne pride do živega – Pia Kraševec

Ko ljudem omeniš, da je tvoja Erasmus destinacija karkoli, kar ne zajema a) surfanja in morja, b) poceni piva, c) manjše ali enake stroške kot doma, te začnejo gledati postrani. Večina ljudi je takoj, ko sem omenila kam grem, odgovorila s komentarji tipa “Pa tam boš ja zmrznla”, “ Sama tema pa tuga, kva boš tam”, “ej, če ti prideš nazaj, ne..”, ali pa vprašanja, kot so “Pa nebi šla raj mal na morje?” ali pa “A ni Erasmus bolj to, da nevem, piješ? No, pa sej so Finci alkoholiki, a niso?” in vedno znova me je nasmejalo dejstvo, da rek “sto ljudi sto čudi” prekleto velja.

Zaradi večih razlogov me je Skandinavija že od nekdaj privlačila. Prvič, karkoli povezano s skandinavsko folkloro, severnimi jeleni in Auroro borealis me strašansko privlači. Drugič, življenjski standard tam je vesoljski, prav tako pa v Evropi Finska zaseda vrh, kar se tiče akademske izobrazbe. Tretjič, kot zimskorojeno me sneg ni nikoli motil. V resnici me bolj moti vročina. Dejstvo je, da se temperatur navadiš. Na neki točki ni več razlike ali je zunaj -10 ali -20, prisežem, ne občutiš spremembe, ker je mraz popolnoma drugačen. Rekla bi, da je bolj suh in na neki točki manj moteč kot pri nas. Tudi sneg je popolnoma drugačen – svetleč, holivudski, fotogeničen in presenetljivo super, ko se vržeš vanj po savnanju. Četrta dodatna točka pa je dejstvo, da so Skandinavci posebna vrsta ljudi. Skriti biseri severa, ki bi jih pomanjšal in nosil s seboj v žepu. Stereotipno opisani surovi in introvertirani prebivalci se seveda najdejo, vendar v mojem času bivanja na severu nisem imela opravka z njimi.

Finska je res skriti biser Skandinavije in na svojo enormno srečo, na popotovanju po severu Evrope nisem bila sama. Alenka, sosošolka, ŠS PRSS-jevka in oboževalka mačk, je za svojo destinacijo prav tako izbrala Finsko in tako sva z misijo, da od tod odneseva maksimalno, kar lahko, začeli raziskovati skrite bisere države tisočerih jezer, parkrat prekoračili mejo v sosednje države in spoznali, kako je biti severnjak.

Včasih se ti zdi, da si v drugem svetu, pa ne zaradi tiste ene ure plusa zaradi časovnih pasov, pač pa zaradi optimizacije vsake stvari. Res vsake stvari. Kampus končno dobi svoj pravi pomen, knjižnica postane prostor, v katerem si z veseljem, tudi ob nedeljah, kronski dragulj pa je definitivno takoimenovana Oaza. V eni izmed stavb obstaja prostor, kamor lahko greš, če imaš med dvemi predavanji par ur časa in je savna zasedena, kavo pa si pil že trikrat. Oaza, meni osebno najljubši prostor faksa, predstavlja igralnico. V njej lahko dve uri sestavljaš puzzle, rešuješ sudokuje ali križanke, igraš na konzole, kot sta Playstation in Xbox (modelov A do Ž), ali pa preprosto zadremaš na ogromnih vrečah. Univerza Tampere je tako a place to be. Srečaš vse in dogaja se vse.

Poleg izjemno bogatega akademskega življenja pa Finska premore tudi ogromno atrakcij. Prva tema na spisku: plaže. Ja, prav berete. Plaže. P-L-A-Ž-E. In to peščene. Septembra sva imeli priložnost, da sva po plaži tekli v morje in zaplavali. Naj dodam, da naju nič ni ustavilo tudi decembra, sicer na zasneženi plaži  na severu Norveške, kjer sva pri minus dvajsetih poleteli iz savne v Arktični ocean, kasneje pa si še privoščili sladoled. Zato, ker pač lahko. Naslednja stvar – potrošni material in prehrana. Skandinavski dizajn in oprema sta highly addictive, zato je bila danska trgovina Flying Tiger najina pogosta postojanka – na poti na faks, na poti s faksa, po nedeljskih piknikih, pred izletom na vlak. Vedno se je našla kakšna stvar, ki sva jo “potrebovali”. V to kategorijo spada tudi Lidl, kateremu bi lahko spisali vsaj odo, ker so cene kljub višjemu standardu enake našim in posledično prijazne za študentski žep. Finska hrana v resnici sploh ni slaba. Rženi kruh, mesne kroglice, vsaj dvanajst vrst krompirja in še nekajkrat več vrst gozdnih sadežev lepo opišejo prehranske navade.

Finci, kot tudi Skandinavci na splošno, so izredno minimalistični, kar velja tako pri hrani kot pri dizajnu. Nakupovanje fasnge enkrat na teden tam ne obstaja. Hrano se kupuje sproti, po malem, kar rabiš in kar poješ. Priznam, verjetno edini večji kulturni šok, ker sem navajena hrano kupovati kot zalogo. Ne morem pa mimo kategorij finskih mökki-jev ali njihovih poletnih hiš, no, bolj rezidenc, če smo natančni.  Imeli sva srečo, da sva bili povabljeni v eno izmed teh. Vsaka finska družina ima verjetno svoje lastno jezero. Pa savno ali dve. Pa to sploh ni hec. To je tam neka stvar, ki jo pač moraš imeti, vključno z roštiljem za piknike – ne glede na vreme.

Kar pa se tiče vremena, pa sploh ni slabo. Ja, je tema. Ja, je hladno. Ampak se navadiš. Kapsule D-vitamina so sicer priporočljiv dodatek, ker sonca vmes zmanjka in na določeni točki so tri ure svetlobe na dan vse, kar imaš na voljo, ampak to nikakor ne zmoti tempa življenja. Določeni ljudje trdijo, da je rešitev za temo – alkohol. Žal tega ne morem zanikati, saj mi je bila ta informacija predana tudi iz ust Fincev. Fisu, Mintu, Salmari in nekaj vrst piva, ki se jih prodaja v Alkotu, trgovini za alkohol, ki je ločena od supermarketov, Fincem pomagajo prebroditi vse težave, hkrati pa povečajo njihove komunikacijske zmožnosti. Pa ne, da jih brez tega nimajo, s kozarčkom ali dvema rujnega nekateri postanejo bolj živahni in manj timidni, kar pa se dogaja praktično vsepovsod. Ampak to jih večinoma naredi le še bolj zabavne.

Finska me je prepričala do te mere, da se avgusta vračam še za en semester. Veselim se grizljanja rženega kruha, metanja v sneg in vseh fisujev, ki jih bom spila na četrtkovih Kolmiotih.

Moro moro nähdään pian  ali se vidimo (in mogoče tudi beremo) kmalu.

 

Vse pravice pridržane © 2017
Oblikovanje in izdelava: Kristina Davidovic