Kdo bi si mislil, da bi si ljubiteljica hribov, kot sem jaz, za lokacijo študijske izmenjave izbrala
deželo ravnine, Nizozemsko? Tudi sama nisem čisto mogla verjeti svoji odločitvi, pa vendar
me je ta država, katere četrtina površja leži pod nivojem morske gladine, prepričala s
slovesom o kakovostnem izobraževalnem sistemu, o prijaznih in odprtih ljudeh, konec
koncev pa je k moji odločitvi doprineslo tudi dejstvo, da Nizozemci govorijo izvrstno angleško
in imajo brezhibno urejene kolesarske steze. 🙂
Moja dogodivščina se je začela konec lanskega avgusta, ko sem se prvič za pol leta odpravila
v tujino in sploh živet »na svoje«. Univerza, ki sem jo obiskovala, se nahaja v Rotterdamu,
drugem največjem nizozemskem mestu, od koder je izhajal tudi Erazem Rotterdamski, po
katerem je poimenovan celoten Erasmus+ program. Ni trajalo dolgo, da sem vzljubila to
prečudovito mesto. Nevajeni nebotičnikov in odbitih arhitekturnih kreacij se mi je sprva
zdelo, da sem pristala v nekakšnem evropskem New Yorku, v katerem se ne bom nikoli
povsem dobro znašla. Kaj kmalu pa sem ugotovila, da je Rotterdam sicer nadvse moderno, a
hkrati prav lahko obvladljivo in ne preveliko mesto. Raziskala sem ga po dolgem in počez, se
borila z vetrom med kolesarjenjem čez sloviti Erasmus most, ob sobotah nabavljala na
priljubljeni odprti tržnici, se sproščala v prelepih parkih ali pa si privoščila kakšen nadvse
instagramable obrok ali pijačo v kateri od številnih ličnih restavracij ali lokalov. Slednje je bila
sicer bolj redkost kot rutina, saj sem zaradi visokih cen večinoma kuhala doma, kar pa je
pripomoglo k razširitvi repertoarja mojih kuharskih sposobnosti. 🙂 Niti cene restavracij niti
javnega prevoza niso študentskemu žepu prijazne, tako da je kolo postalo moje glavno
prevozno sredstvo navkljub spremenljivemu nizozemskemu vremenu, ki ga odlikujejo
nepredvidljive plohe in sunki vetra, ki slej ko prej polomijo še tako močan dežnik. Začetemu
negodovanju je sledila vdanost v usodo, da bom domov pač prišla mokra, na koncu pa me
kolesarjenje v dežju ne le ni več ganilo, temveč sem v njem pričela celo uživati.
Študij na Erasmus University Rotterdam je bil zame res neprecenljiva izkušnja. Že sam
kampus, na katerem sem tudi živela, je nadvse impozanten – poleg številnih predavalnic,
študijskih prostorov, študentskega doma ter prostorne knjižnice na njem najdeš tudi
pregrešno drag Spar, frizerja, športni center, papirnico in še marsikaj. Lahko si privoščiš
obrok v bolj ali manj preplačani menzi ali si prineseš čtivo ob malo jezerce, po katerem
spokojno plavajo račke in labodi. Dejstvo, da tuji študenti na angleških študijskih programih
Erasmus University-ja predstavljajo kar polovico vseh študentov, priča o mednarodnem
okolju, v katerem sem se znašla. Moram reči, da je bilo sodelovanje z vrstniki z vsega sveta
zame popolnoma nova izkušnja, ki me je naučila veliko o raznovrstnih kulturah in njihovih
običajih. Timsko delo v takšnem okolju ni bilo vedno lahka naloga, pa vendar smo se s
sodelovanjem, potrpežljivostjo in sprejemanjem navad drug drugega na koncu vedno nekako
uspeli prebiti do tistega svetega gumba »submit assignment«.
Kaj pa Nizozemci? Ja, to, da so visok narod, vsekakor velja – tam sem se še pogosteje kot v
Sloveniji počutila kot en »midget«. 🙂 Kljub vsem mesnim kroglicam, krompirčkom z gorami
majoneze ter palačinkam z ogromnimi količinami masla in sladkorja v prahu pa so tudi precej
vitki – še zdaj mi ne gre čisto v glavo, ali je možno, da je za to krivo izključno kolesarjenje
vsak dan in vsepovsod. Sicer pa so v splošnem Nizozemci precej odprti in prijazni, imajo pa
nekaj še posebej zanimivih oziroma čudnih navad, ki so se mi vtisnile v spomin: obožujejo
čokoladne mrvice na belem kruhu za zajtrk, za Miklavža si številni pobarvajo obraz na črno in
se oblečejo v Miklavževega pomočnika Črnega Petra, »coffee shop« pa ne rečejo kavarni,
temveč trgovini s konopljo!
Moje obštudijsko življenje na izmenjavi je bilo zahvaljujoč dogodkom, ki jih organizira
tamkajšnja Erasmus Student Network organizacija, precej pestro. Nikoli ne bom pozabila
basanja s palačinkami na tako imenovani »pancake boat« – ladjici, ki te popelje vzdolž reke
Maas, medtem pa si z nje ogleduješ mesto in poješ toliko raznovrstnih palačink, kolikor
zmore tvoj želodec. Še ena dogodivščina, povezana z ladjo, je bil »boat party«, študentski žur
na ogromni ladji s tremi palubami. Poleg tega pa mi bodo v lepem spominu ostali tudi izleti
po nizozemskih mestih – ogled sirarske kmetije v mestu Gouda (od koder izhaja sir gavda),
sprehajanje ob slikovitih amsterdamskih kanalih, kolesarjenje med več sto let starimi mlini
na veter v Kinderdijku …
Pol leta v tuji deželi se mi je sprva slišalo neznansko veliko, potem pa je minilo, kot bi mignil.
Videla sem ogromno lepega, prebrodila tudi kakšno krizo, spoznala veliko novih ljudi ter se
naučila marsikaj – s področja študija, predvsem pa o ljudeh in življenju nasploh. Erasmus
izmenjavo vsekakor priporočam; meni osebno je bil Rotterdam top izbira, sem pa prepričana,
da je izkušnja enako dragocena ne glede na lokacijo.
Lucija
